10 najpogostejših napak igralcev

Ta seznam sem si pravzaprav najprej napisal zase, ker sem večino teh napak naredil na lastnem gradu. Razlika med igralcem, ki po mesecu jezno neha igrati, in tistim, ki si zgradi spodobno cesarstvo, ni v tem, koliko rubinov kupi. Je v tem, da drugi ne dela teh desetih osnovnih napak. Gremo jih po vrsti, da si prihraniš nepotrebno trpljenje, ki sem ga doživel sam.

1. Obrambne enote pošiljaš v napad (in se čudiš, zakaj ne gre)

Klasika za svežega igralca. Vzameš vse, kar imaš v vojašnici, pošlješ v napad na barona in nato gledaš, kako ti pol vojske obleži na bojišču. Enote v tej igri imajo dve vrednosti - napad in obrambo. In velja preprosto pravilo - obrambne enote branijo, napadalne pošiljaj v boj. Ko pošlješ obrambno enoto v napad, se ji šteje napadalna vrednost, ne obrambna, v kateri je močna. In v tem je bistvo - obrambne enote imajo običajno bedno napadalno vrednost, pogosto skoraj ničelno. V napadu so zato praktično neuporabne, samo jih pošiljaš v poraz.

Preden napadeš, si v vojašnici oglej statistiko. Pri napadu te zanima napadalna vrednost enote, ne obrambna. Napadalno vojsko sestavljaj glede na vrsto sovražnikove obrambe - proti obzidju polnem strelcev pošlji več enot za boj od blizu, proti premoči pešcev pa uporabi lastne strelce. Obrambne enote pa pusti doma v gradu - tam počnejo prav to, za kar so bile ustvarjene.

2. Zanemarjaš hrano, dokler vojska ne začne stradati

Les in kamen sta vidna, z njima gradiš ves čas, zato zanju skrbi vsak. Hrana je tihi ubijalec. Vsaka enota v vojski nekaj poje, in ko padeš v minus, enote začnejo dezertirati. Zjutraj se prijaviš, imaš pol manjšo vojsko in sploh ne razumeš zakaj.

Meni se je to zgodilo že v prvih tednih igranja - šel sem spat s stanjem tik nad ničlo, zjutraj pa je bila polovica vojašnice prazna. Od takrat na to pazim skoraj versko. Prehransko bilanco drži vedno v plusu, z rezervo, ne na robu. Zgradi kmetije, dodaj jim prave okraske za bonus k proizvodnji, ne pretiravaj s številom enot, za katere nimaš zaledja, in preden narediš odmor za nekaj ur, preveri, ali nisi tik nad ničlo. Čez noč se nabere veliko porabe, zjutraj pa želiš najti vojsko, ne pokopališča.

3. Nadgrajuješ stavbe, ki ti nič ne prinesejo

Skušnjava je velika - vidiš gumb nadgradi, imaš surovine, torej klikneš. A vsaka nadgradnja stane čas in material, veliko od njih pa je v dani fazi igre popolnoma nepotrebnih. Nadgrajevati okrasne malenkosti ali stavbo, ki jo tako ali tako kmalu podreš, je čista izguba.

Drži se prioritet. Najprej stvari, ki ustvarjajo surovine in vojake - proizvodne stavbe, skladišča (sicer ti surovine prekipevajo in propadajo) in vojašnice. Nato obramba gradu, ko te nekdo nadleguje z napadi. Okraske reši šele na koncu, predvsem zaradi bonusov k proizvodnji in morali, ne zaradi videza. In predvsem ne nadgrajuj ničesar, kar ne ustreza tvoji trenutni stopnji in fazi igre. Skok za en nivo pri glavni stavbi ti pogosto odklene več kot deset drobnih nadgradenj drugje.

4. Zapravljaš rubine za neumnosti

Rubini so tvoja edina resnično dragocena valuta, igra pa je zasnovana tako, da jih čim prej zapraviš. Pospešitev gradnje za nekaj minut z rubini? Ne počni tega. Dokup surovin z rubini, ko ti proizvodnja le za trenutek ne teče? Tudi ne. To je past, v katero pade vsak, nato pa se čudi, da nima nič za stvari, ki se res splačajo.

Rubine varčuj za stvari z dolgoročnim učinkom - trajne nadgradnje, mesta za graditelje (več vzporednih gradenj je ogromen pospeševalec cele igre) ali res močne ponudbe v trgovini, ki se občasno pojavijo. Osebno bi rekel, da je dodatni graditelj verjetno najboljša naložba, kar sem jih kdaj naredil z rubini. Preden karkoli kupiš, si zastavi vprašanje, ali ti to prihrani ure v prihodnosti ali le minute zdaj. Če so to minute, roke stran. In nikoli ne kupuj surovine z rubini - to si lahko pridelaš sam. Časa si ne pridelaš, a niti ta se navadno ne izplača za rubinsko gorivo.

5. Napadaš na slepo, brez vohunjenja

Vidiš tuj grad, imaš vojsko, zato pošlješ vanj vse. Nato ugotoviš, da je imel obzidje polno strelcev in tvoja vojska se je stopila, ne da bi kaj ukoristil. Napad brez izvidništva je hazard, pri katerem skoraj vedno izgubiš ti.

Najprej pošlji vohuna. Ugotovil boš, kakšno obrambo ima, koliko enot ima tam in kako močno ima obzidje. Šele glede na to sestaviš napadalni val - veš, ali potrebuješ več obležnih strojev za obzidje, ali proti tebi stoji premoč strelcev ali pešcev, in ali se ti napad sploh splača. Pri razbojniških baronih si zapomni tudi, da ima vsak tabor svojo razporeditev obrambe na dvorišču, vratih in stolpih - temu prilagodi, kam usmeriš svoje enote. Nekaj sekund izvidništva ti prihrani celo vojsko.

6. Igraš kot samotar zunaj zavezništva

Veliko ljudi si reče, da bodo zmogli sami in da je zavezništvo le nadležen klepet. Po mojem mnenju je to najdražja napaka, ki jo lahko narediš v tej igri. Brez zavezništva si lahka tarča, nimaš od kod črpati zaščite, nasvetov ali pomoči pri obrambi, in stojiš izven vsakega usklajevanja, ki ti dejansko krije hrbet.

Poišči si aktivno zavezništvo čim prej - ne največjega, ampak tisto, kjer ljudje odzivajo in si pomagajo. Dobro zavezništvo ti pošlje okrepitve, ko te nekdo napade, svetuje, koga in kdaj napasti, in ti odpre dostop do pomoči in podpore zavezništva. Če si nov, se ne boj spraševati. Izkušeni igralci navadno radi svetujejo, saj močnejši član pomeni močnejše zavezništvo. Samotarstvo te tu samo zavira.

7. Nimaš obrambe in se čudiš, da te vedno kdo pleni

Napad je zabava, obramba pa dolgčas - tako razmišlja večina začetnikov, nato pa jokajo, da jim nekdo močnejši vsako noč izprazni skladišča. Če v gradu nimaš stalne obrambne posadke in spodobnega obzidja, si za druge hodeč bankomat.

Doma drži stalno obrambno vojsko iz enot z močno obrambo. Te se nikamor ne pošiljajo, čakajo na napadalce. Vlagaj v obzidje in obrambna orodja, saj ta množijo učinkovitost tvojih branilcev. In skrivaj surovine - kar je v zaščitenem delu skladišča, tega ti sovražnik ne ukrade, kar imaš nad limitom, to izgubiš. Najboljša obramba je tista, na katero napadalec pogleda z vohunom in presodi, da se mu ne splača.

8. Puščaš graditelje in vojašnico brezdelne

Ta igra je v veliki meri o tem, da čas teče, tudi ko ne igraš - če ga znaš izkoristiti. Ko se odjaviš in pustiš graditelje brez dela ter vojašnico prazno, zapraviš ure, ki bi lahko delale namesto tebe. To je razlika med igralcem, ki raste, in tistim, ki stoji na mestu.

Ob vsaki odjavi si vzpostavi rutino - graditelju dodeli gradnjo ali nadgradnjo, v vojašnici zaženi urjenje enot, naj se urijo, dokler te ni, in preveri, da proizvodnja surovin teče polno in da nikjer ne prekipeva skladišče. Idealno si daljše gradnje časovno razporedi na noč ali na čas, ko tako ali tako ne boš pri igri. Prazna vrsta gradenj čez noč je zamujena priložnost, ki ti je nihče ne vrne.

9. Prehitro se ženeš za nivojem glavne stavbe

Višji nivo glavne stavbe zveni kot napredek, zato vanj vsak vlaga, kolikor le gre. Težava je v tem, da vsak nov nivo odklene močnejše nasprotnike in višje zahteve, tvoje gospodarstvo in vojska pa jim morata slediti. Igralec z visoko glavno stavbo in šibkim zaledjem je le debelejša tarča za druge.

Rasti uravnoteženo. Preden nadgradiš glavno stavbo, se prepričaj, da imaš dovolj proizvodnje surovin, spodobno obrambo in vojsko, ki ustreza novemu nivoju. Bolje je malo počakati, dograditi zaledje in šele nato nadgraditi, kot biti prerasel novinec, ki ga vsi okoli napadajo. Napredek se ne meri po številki pri glavni stavbi, ampak po tem, kako stabilno cesarstvo stoji pod to številko.

10. Mečeš surovine v prekipevajoča skladišča

Proizvodnja ti teče, surovine se sipljejo, ti se prijaviš čez en dan, skladišče pa je že zdavnaj na maksimumu. Vse, kar je bilo pridelano nad limitom, je preprosto propadlo. To je nevidna izguba, saj je na računu ne vidiš, a realno ti ure proizvodnje utekajo v prazno.

Skladišča drži vedno korak pred proizvodnjo. Ko čutiš, da se ti surovine kopičijo, skladišče bodisi povečaj bodisi jih takoj porabi - zgradi, nadgradi, izuri enote, karkoli. Pred daljšim premorom pusti teči predvsem to, kar se ti splača, preostanek surovin pa spremeni v gradnje ali vojake, ki se dokončajo čez noč. Nepridelano surovino lahko nadoknadiš, propadla je izgubljena za vedno.

Pogosto sprašujete, katera od teh napak je najhujša

Ljudje mi to pišejo kar redno in iskreno, nimam povsem enoznačnega odgovora. Če bi moral izbrati eno, bi verjetno rekel igranje brez zavezništva (točka 6), ker ti prav ta napaka hkrati onemogoči popraviti večino drugih - nihče ti ne svetuje, nihče ti ne pošlje okrepitev. Za takega igralca bo najhujša verjetno stradajoča vojska iz točke 2. Napiši mi, kaj bi izbral ti.

Ko se ozrem nazaj na teh deset točk, imajo pri meni vse enak koren - naglica in nestrpnost. Slabe enote, zapravljeni rubini, lov na nivo, propadle surovine - vse zato, ker sem hotel rezultat takoj. In če naj iz celega članka odneseš eno stvar, ki jo po mojih izkušnjah podcenjuje velika večina igralcev, potem naj bo ta - vodi si zapiske o sovražnikih okoli sebe. Po vsakem vohunjenju in napadu si zapiši, kdo je imel kakšno obrambo, kdo pleni ob kateri uri in koga se splača pustiti pri miru. Zemljevid okoli tebe se ponavlja, igralec, ki ve, koga in kdaj si upa napasti, pa je vedno korak pred tistim, ki napada na slepo in samo upa. Potrpežljivost, zaledje in hladna glava - kdor ima to, zmaguje, tudi če je začel mesec kasneje kot ti. Sam sem to ugotovil šele po nekaj nepotrebnih resetih, ti pa to zdaj veš takoj.

Nazaj na Vodiči in nasveti za začetnike.